konecne jsem narazila na zajimavyho slovinskyho umelce, ktery vyrazne koresponduje s moji predstavou o umeni a pohledem na vec...az se verit nechce
takze se s nim tady ted trochu vyziju...
Domen Lombergar
http://www.lombergar.com/
http://posthuman.weebly.com/
http://www.webtv.si/v/35798/video-interviju-domen-lombergar
http://www.domenlombergar.com/
Artist statement
I am in love with my viewers… I bare my darkest fears and hopes to them, and they come with me on the journey of my everyday life. They live inside my dreams and travel the circuitry of my brain. You know me better than my brothers do … you are me.
What is the point of art, if not to create a world better than reality? And what is the point of looking at art, if not to be forever changed by the experience. This is my view of surreal art. I love to put dreams on a computer screen, I love to give irrationality pride of place. I like to push your buttons. I want you to see the beauty and the fragility of things, which is sometimes only obvious when you see it completely out of context. I love to have no limits.
Have you ever had a thought?! And then another thought … and then joined the two together, and then wondered what would happen if you added another ingredient, and then used that as a segway to something completely mundane? Look at your thoughts sometime, remember them and then see the total ridiculousness of some trains of them. I like to remember these trains, put them all together in a balanced and beautifully colored form, and click them through my mouse finger into your eyes.
I work with the unlimited possibilities of the computer, and also with the traditional mediums of paper, pencils, paints and canvas. In all of my surreal and fantasy artworks, you will see a balance and a lateral, not literal, visual symmetry. There are so many bright and beautiful artworks, and so many dark and desperate artworks. Which is closer to reality?
pise i imho mimoradne, kratke zalezitosti:
Pri Ravnateljici
Dlake iz riti sem si napel čez ušesa: tri iz leve ritnice okoli levega ušesa, tri pa iz desne okoli desnega. Je bolelo? Zakaj, dragi dnevnik, me sprašuješ takšno sranje? Seveda je bolelo, a bilo je vredno. Ko mi zdaj življenje v glavo vrže limone, si rečem »jebeš«, jih vržem življenju nazaj v glavo in zabrenkam sladko-grenki blues na mojo hrbtno kitaro. Ko je razglašena, si z matematičnim testom obrišem rit, mama se oglasi pri ravnateljici in mi doma navije ušesa – tako je kitara spet lepo uglašena.
Prijetna kopel
Nič ni boljšega kot prijetna kopel po dolgem in napornem dnevu. Ko odvežeš kravato, s sebe raztrgaš srajco in razrežeš hlače, si pripravljen. Moja kopel je posebna: če cel mesec svoj jezik molim nad kadjo, ki je zdaj že polna moje sline. Jezik je že tako suh, da ga komaj odlepim z neba. A danes uživam, danes je moj dan, danes se kopam v svoji lastni slini. Hmm, kako prijetno je, ko se nekdo končno slini in prilizuje meni in ne jaz celemu svetu! Pa čeprav sem to jaz sam.
Padci Na Glavo
Dragi dnevnik! Danes ti povem svojo skrivnost, dovolj imam tega skrivanja in zadrževanja v sebi. Nihče ni rekel, da bo pot lahka, vem. A da je tako težko vzleteti, nisem vedel. Po treh dneh poskušanja in 365-ih padcih na glavo, je ostal le še vrat, brez glave. Zdaj sledim le še srcu, ker glave nimam več. Zato bom vztrajal, dokler ne vzletim visoko, visoko nad nebo – zdaj me od pritiska ne bo bolela glava, še piskalo mi ne bo v ušesih. Samo srce bo radostno veselo, ko z zvezdami ob strani bo letelo!
Prekleto
Prekleto! Spet bom moral čakati cel mesec. Spet sem si požgal vse dlake s svojih prsi. Spet namreč ni delovalo. Spet sem spil na litre bencina in pri tem zažigal svoje prsne dlake. Pa se mi srce spet ni ogrelo, kaj šele prižgalo in znova zaživelo. Ostaja mrtvo, smrtno hladno, modro ledeno, belo od snega po vrhu. Ostaja vklenjeno v ledene verige, ki so me priklenile na to hladno življenje, kjer ne moreš vzljubiti, ne moreš zaživeti, niti umreti ne gre – kateri črv bo jedel tako hladno truplo?
Moja Zvezda Umira
Moja zvezda danes umira. Pa ravno danes mora biti tako svetlo nebo, da na lastne oči tako jasno vidim to trpljenje? Luna jo vleče k sebi, na drugo stran jo hoče zvleči mesec s hudobnim nasmeškom na obrazu. Če jo Luna spusti, pade vse do Plutona. Če jo mesec dobi, požre jo s svojimi špičastimi zobmi. Hja, spet ne bo nič s spanjem – jo grem vleč še jaz, kot je ona včeraj potegnila meni. Pride še kdo - dva kraka sta še fraj?