„Zločinec, co má čest v těle, přijme od fízlů leda rány, a i ty jim vrátí, když přijde vhodná chvíle.“
Citace z knihy
Sibiřská výchova
Nicolai Lilin
(Mocna, zvlastne rozvlacna a bajkami a rytualy propletena na1/2 autobiografie vora v zakone. Treba ta cast, kdy mluvi o zbranich a jejich posvatnosti, nebo o prvnim nozi, zni jako motlitby, jako pravda stara aprosta, jako ze dnu nasich babicek.
Z te knihy se spatne cituje, protoze zadna veta neni dulezitejsi mez ostatni.
Od stejneho autorak pak by mely byt castecne autobiograficke knihy z valky v Cecne, coz nevim jestli vite, ale byla takova trosku Ruska genocida jednoho naroda. Lilin stal na strane Rusu. Dnes zije tusim v Italii, a pusobi jako nejaky pokerovany hippster,... aspon neco jsem o nem nasel v Srbstine, tak si muzete vyzkouset, jak se v tom jazyce cte (snadno)... Petr Pavel kdysi rek, ze v Balkanskych valkach vlastne nechtene nejvic stranil Srbum, ne politicky, ale proto, ze i uplne pitomy Cech mluvi jejich reci nejpozdej za mesic... no posudte:
Nikolai Lilin
Nikolaj Lilin se je rodil mestu Bender v nekdanji Sovjetski zvezi. Mesto danes leži v Moldaviji, in sicer v mednarodno nepriznani Pridnjestrski moldavski republiki.[1] Ko je dosegel polnoletnost, so ga poslali na čečensko bojišče, kjer se je boril na ruski strani. Nekaj časa je živel na Irskem, leta 2004 pa se je preselil v Italijo, kjer se je v Torinu preživljal s pisanjem in izdelovanjem tetovaž.[2] Z ženo in dvema hčerkama živi in dela v Milanu. Vseh pet romanov je napisal v italijanščini in ne v svoji materinščini.[1]
Njegov prvenec, roman Sibirska vzgoja, je v Italiji takoj po izidu pritegnil veliko pozornost[3] in tudi na Slovenskem je postal knjižna uspešnica.[4] Gre za avtobiografski, na resničnih dogodkih temelječi roman o odraščanju po ruskih zaporih in pomenu tetovaž.[5] Leta 2013 so v Italiji po knjižni predlogi posneli istoimenski film.[6][7] Leta 2010 je izdal roman Prosti pad (Caduta libera), kjer popisuje svoje vojaške izkušnje v Čečeniji. Sledili so romani Il respiro del buio (Dih teme, 2011) o težavah vojaka, ki se po treh letih čečenske vojne vrača v civilno družbo, Storie sulla pelle (Zgodbe na koži, 2012) o praksi tetoviranja in etiki »poštenih hudodelcev«[7] ter Il serpente di Dio (2014).[2]
